Ko se dizelski motor zažene, je zaradi nizke temperature zunaj težko zagnati cikel motorja, odvisno od procesa dovoda zraka, stiskanja, eksplozije in izpuha. V tem času je potrebno dodatno ogrevanje. Ta naprava je nameščena v komori za predgretje nad cilindrom motorja, pod injektorjem goriva. Ko je dizel razpršen in razpršen, bo prešel skozi vžigalno svečko in se segreval. Ko se olje in plin stisneta, zlahka eksplodira, zažene cikel motorja in doseže normalno delo motornega cikla. Vžigalne svečke so običajno nameščene v motorjih, ki uporabljajo vrtinčno komoro ali zgorevalne komore za predgretje za predgretje zraka v zgorevalni komori pri zagonu. En konec spiralne uporne žice je privarjen na osnovni vijak, drugi konec pa na dno grelne jeklene tulca iz nerjavečega jekla, odpornega na visoke temperature. Jekleni tulec je opremljen s polnilom aluminijevega oksida z določeno izolacijsko funkcijo, dobro toplotno prevodnostjo in visoko temperaturno odpornostjo.
Osnovni vijaki vžigalnih svečk so vzporedno povezani z žicami in povezani z baterijo. V prvih letih zagona motorja je bilo za vklop vezja vžigalnih svečk uporabljeno posebno stikalo, vroča jeklena obloga pa je kmalu povečala temperaturo zraka v jeklenki in nato ob koncu krčenja povečala temperaturo zraka, tako da dizelsko gorivo, vbrizgano v valj, se je na kratko vžgalo. Glede na čas ogrevanja vžigalnih svečk jih lahko razdelimo na počasne in hitre vžigalne svečke. Glede na materiale ga lahko razdelimo na kovinske vžigalne svečke in keramične vžigalne svečke.
